177 znamenitosti - 177 zgodb! Vse, kar si morate nujno ogledati na Krasu najdete tukaj.


  • Poimenovanje Krasa in začetki raziskovanja
  • Tipi krasa
  • Kraške kamnine in raztapljanje kamnin
  • Kraška hidrologija
  • Raba tal
  • Energija
  • Ljudje
  • Kulturna dediščina
  • Turizem
  • Človek in kras

 

Poimenovanje Krasa in začetki raziskovanja (Gams, 2004, 11 - 24)

Ko so v preteklosti pomislili na Kras, so pomislili na golo pokrajino prekrito s kamenjem, ki je neprijazna za življenje in po kateri brije močna burja, ki še otežuje življenjske pogoje. Ko v današnjih časih pomislimo na Kras, pomislimo na gozdnato pokrajino, prepredeno z naselji in vinogradi, ki nam dajejo slaven teran h kateremu paše kraški pršut, ki zori s pomočjo kraške burje. Burja se v vsem tem času ni spremenila, spremenili pa so se življenjski pogoji na kraški planoti. Vendar pa Kras predstavlja še veliko več. Tu najdemo specifične naravne pojave, ki jih drugje v Sloveniji ni in ki so dali ime podobnim pojavom drugje po svetu.

Beseda kras je predindoevropskega izvora in izhaja iz ilirsko - venetske besede za kamen "karuan", ali celo iz predindoevropske besede "kar(r)a". V poznejših obdobjih se je beseda spreminjala in so jo opažali tudi v drugih jezikih. Prvi zapis v slovenskem jeziku, "Grast" (pomenil naj bi hrast), je iz leta 1177. Z razvojem slovenskega jezika smo iz predhodnih izpeljank dobili besedo kras. Kras, pisan z veliko začetnico, pomeni pokrajino med Tržaškim zalivom, Soško ravnino, Vipavsko dolino, gornjo Pivko do Brkinov. V stroki se omenjeno pokrajino imenuje tudi matični Kras. Kot občno ime pomeni kras kamnito ozemlje. V strokovni literaturi, predvsem v geomorfologiji, pomeni beseda kras ozemlje, kjer zaradi značilnega geomorfološkega procesa – korozije, nastaja posebno kraško vodno pretakanje in kjer so značilni tipični podzemeljski in površinski kraški pojavi. Več o izvoru besede kras, si lahko preberemo v delu znanega krasoslovca Ivana Gamsa Kras v Sloveniji v prostoru in času.

Izraz "kraški pojavi" se je najprej uveljavil v Evropi, kasneje pa tudi po svetu, kjer najdemo podobne geološke pojave, oziroma ozemlja. Tuji raziskovalci so besedo kras prevedli v svoje jezike, tako poznamo italijanski "carso", nemški "karst" in hrvaški "krš". Krasoslovje je veda, ki proučuje kras in njegove pojave. Zaradi svojih naravnih pojavov je kras med ljudmi veljal kot pravljični, oziroma začarani svet. Janez Vajkard Valvasor je v Slavi Vojvodine Kranjske poskušal te vraže, s proučevanjem kraških pojavov, zavreči in za njih dobiti znanstvene razlage. Leta 1778 je Baltazar Hacquet postavil teorijo o nastanku krasa. Po njegovi teoriji, imenovani "korozijska teorija", je kraška pokrajina nastala zaradi preperevanja apnencev. Spoznal je, da je deževnica kisla in da razjedo apno, ki je sestavni del kamenine apnenec, ki tvori kraško površje. Drugi znanstveniki te teorije niso sprejeli. Šele mnogo let kasneje se je izkazalo, da je bila Hacquetova teorija pravilna. Nekaj let kasneje, leta 1781, je Tobias Gruber postavil novo teorijo o nastanku krasa. To je bila "udorna teorija", ki pravi, da so se stropi starejših jam zrušili nad, pod njimi, tekočimi rekami. S to teorijo je poskušal pojasniti pronicanje vode, izvire vode nazaj na površje in vrtače. Gruber je tudi prvi, ki je podal opis Cerkniškega jezera, ki je še danes sprejemljiv v znanstvenih krogih. Vendar tudi njegovo proučevanje krasa ni bilo pozitivno sprejeto med drugimi znanstveniki. Leta 1784 je J. N. Nagel opisal in orisal nekatere kraške jame. Omenimo še Jovana Cvijića, ki je konec 19. stol. pojave, ki so veljali kot kraški, povezal v skupno enoto z enakimi lastnostmi. Pripomogel je k razširitvi pojma kras. S tem so se dokončno uveljavile nekatere slovenske besede tudi v mednarodnem izrazoslovju.

Vodilna ustanova v Sloveniji (priznana tudi v svetu), je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni. Njihovo vodilno slovensko glasilo o krasu je Acta carsologica, v kateri objavljajo tudi priznani tuji raziskovalci. Jamarska zveza Slovenija pa izdaja glasilo Naše jame.

 

Tipi krasa (Stepišnik, 2011, 9 - 18)

Da kras ni isti povsod po svetu so opazili že zelo zgodaj, zato so se začele pojavljati delitve krasa glede na značilnosti, ki so tam prevladovale. Ker na kraškem površju deluje več procesov hkrati, so se raziskovalci zedinili, da naj splošna definicija krasa pomeni, da je neko območje kraško, kadar tam deluje odnašanje snovi v raztopini, ko imamo prisoten vertikalni odtok padavinskih voda in ko je akumulacija raztopljenega materiala zanemarljiva. Kamnina na kateri se kras razvije mora biti topna, raztapljanje kamenine pa najpomembnejši prisoten proces. Iz raztopljenega materiala se izloča sediment, ki ga v jamah najdemo kot sigo, na površju pa kot lehnjak.

Jovan Cvijić je razdelil kras na:

  • holokras (popolni kras). Tu so razvite vse značilne kraške oblike. Tak tip krasa imenujejo tudi dinarski kras;
  • merokras (nepopolni kras) se deli na podtipe krasa (moravski kras, kras v Belgiji....);
  • prehodni kras.

Delitev krasa glede na petrografske značilnosti (mineralna in kemična sestava kamnin):

  • solni kras,
  • kredni kras,
  • anhidritni kras,
  • sadreni kras,
  • klastokras,
  • psevdokras ali nepravi kras.

 

Pomembna delitev kraškega površja je glede na podnebne pogoje. Tako poznamo:

  • polarni kras,
  • visokogorski kras,
  • puščavski kras,
  • sredozemski kras,
  • periglacialni kras,
  • humidni tropski kras
  • srednjeevropski kras, kjer ločimo med fosilnim krasom in termokrasom.

 

Delitev glede pokritosti s prstjo deli kras na:

  • goli kras (na površju večinoma skale),
  • pokriti kras (pretežno pokrit s prstjo in malo skal),
  • polgoli kras,
  • fluviokras.

 

Glede na obliko kamenja na površju ločuje slovenska kraška terminologija rebrasti, čokasti in grbinasti kras. Na podlagi reliefa ločimo nižinski, gorski in visokogorski kras. Glede na prevladujoče oblike ga delimo na vrtačasti, kopasti in škrapljasti kras. Na podlagi lege pokrajine delimo kras na obalni, kontaktni kras, itd.

Med najpomembnejšimi geomorfološkimi in hidrološkimi tipizacijami kraškega površja pa delimo kras glede na globino (vertikalna razdalja med površjem in gladino podzemne vode). Tako poznamo globoki in plitvi kras.

 

Zelo poznani tipi krasa po svetu so še:

  • tropski kras (intenzivna evapotranspiracija, zanemarljivo mehansko preperevanja);
  • stožčasti kras (stožčasti griči oblikovani eden poleg drugega);
  • stolpast kras (strme vzpetine, ki so lahko v skupinah ali posamično, okoli vzpetin je uravnan svet, ki je najpogosteje pokrit z rečnimi nanosi ali ga zaliva morje ali pa je to močvirnato območje);
  • kras v aridnih in semiaridnih območjih (prst je zelo tanka ali pa je ni, hiter odtok padavinske vode, na površju ni značilnih kraških oblik);
  • glaciokraška območja (prisotna ledeniška erozija, ki je preoblikovala površje, veliko jam in brezen).

 

Kraške kamnine in raztapljanje kamnin (Stepišnik, 2011, 29 - 48)

Kraško površje je najpogosteje sestavljeno iz sedimentnih kamnin, predvsem karbonatnih, vendar to ni pravilo, saj kraško površje najdemo tudi na metamorfnih in magmatskih kamninah. Najznačilnejša kraška kamnina je apnenec, ki je tudi zelo topna. Poleg apnenca najdemo tudi dolomitne kamnine, ki so zelo porozne. Poleg zgoraj omenjenih kamnin je potrebno omeniti še evaporite iz katerih nastaja sadra, halite (ali kamena sol), marmor in karbonatit.

Pomembno vlogo pri nastajanju kraškega površja imajo nezveznosti v kamninah. Lezike v kamnini med seboj ločujejo dve plasti, skozi katere se navadno pretaka voda. Presledke v kamnini imenujemo razpoke. Najpogosteje nastanejo zaradi tektonskega delovanja in so prav tako prepustne za vodo. Prelomi v kamnini nam kažejo vidni premik kamnin. Vse tri oblike nezveznosti v kamninah vplivajo na prevajanje in usmerjanje vode v kamnini in s tem omogočajo nastanek kraškega vodonosnika.

Najpomembnejši proces, ki oblikuje kraško površje, je kemično preperevanje, oziroma  raztapljanje kamnin (korozija). To je proces, ki spreminja kamnino iz trdne v tekočo fazo in s tem nastaja raztopina. Voda in ogljikov dioksid sta najpomembnejša pospeševalca raztapljanja kraških kamnin.

 

Kraška hidrologija (Gams, 2004, 29 - 33; Stepišnik, 2011, 49 - 64, Projekt Fabrica)

Kraška pokrajina je presenetljivo bogata z vodnimi viri, čeprav na prvi pogled ne deluje tako. Večina vode na kraških tleh se nahaja v podzemlju, tako da je kraška pokrajina na površju večinoma pustinja. Že v preteklosti so, ob redkih kraških izvirih, nastajale cerkve, samostani, gradovi itd. Kdor je imel v preteklosti nadzor nad pitno vodo je bil v premoči. Poleg tega so se ob vodnih virih gradile žage, mlini in tudi nekatera naselja. Kako so v preteklosti brebivalci na kraški pokrajini skrbeli za oskrbo s pitno vodo, še vedno ostaja zavito v tančico skrivnosti. Vemo, da so zbirali deževnico. Kotanje, kjer se je le-ta redno nabirala, so sčasoma poglobili in naredili manj propustne. Tako so nastali kali. Deževnico so shranjevali tudi v kamnitih posodah in gradili vodnjake (štirna), v katere so vodo z žlebovi speljali tudi s strehe. Med vodne vire so spadali še kraški izviri, kjer je voda iz globin pritekala na površje na pasu nepropustnih kamnin. S pojavom cementa (konec 19. stol. in začetek 20. stol.), so začeli graditi večje vodne zbiralnike, kasneje pa so zgradili vodovodno omrežje.

Ko govorimo o vodah na krasu, se v strokovni literaturi uporablja izraz kraški vodonosnik, kar pomeni kamninsko gmoto, ki prepušča in hrani pomembne količine vode. Kraški vodonosniki so sestavljeni iz apnenca in dolomita, ki sta bila izpostavljena zakrasevanju. Med kamninami najdemo pore, ki omogočajo poroznost kamnine in s tem pretok vode. Voda se pretaka večinoma navpično v podzemlje proti gladini podzemne vode. Kjer se stikata nekraški in kraški svet, poniknejo tudi površinski vodotoki iz nekraškega sveta. Kemično delovanje ponikajoče vode na svoji poti povzroča večanje razpok, kar ustvarja sistem podzemnih poti, ki so različnih velikosti in navadno tudi med seboj povezane. Prepustnost vode je velika, kar posledično pomeni visoke hitrosti pretakanja vode, različne načine pretakanja vode in velikokrat tudi nepoznane smeri odtekanja, ki lahko segajo tudi do več kilometrov oddaljenih predelov. Kraški vodonosnik je sestavljen iz treh delov. Zgornji del, ki je lahko debel tudi do več kot 100 metrov, je navadno suh in ga imenujemo nezasičena ali vadozna cona. Spodnji del vodonosnika imenujemo zasičena ali freatična cona in je stalno zalit s podzemno vodo. Tu poteka pretakanje vode proti izvirom, kjer se podzemne vode vračajo na površje. Vmesno območje med zgornjo in spodnjo cono imenujemo poplavna ali epifreatična cona in je določena glede na višino gladine podzemne vode, ki pa se neprestano spreminja in je večinoma odvisna od takratnih hidroloških stanj (velike količine padavin, sušno obdobje, itd.).

Pri kraških vodonosnikih je potrebno omeniti še njihovo napajanje in ponovno pronicanje vode na površje. Poznamo neposredno napajanje vodonosnika, kar pomeni ponikanje padavinskih vod v podzemlje in  posredno napajanje, ki predstavlja koncentriran način dotoka vode neposredno iz podtalnic, predvsem iz nekraških območij. Na podlagi oblike delimo točke posrednega napajanja na ponikve, ponore in požiralnike. Ponikve so odprtine, ki so prekrite z naplavinami. Največkrat jih najdemo na kraških poljih in slepih dolinah. Ponori so večje vodoravne odprtine, v katere teče potok ali reka. Največkrat jih najdemo na kontaktnem krasu (stik kraškega ozemlja z nekraškim - npr. ponor reke Reke v Škocjanske jame). Požiralniki so špranje ali celo brezna v skalnem koritu, ki požirajo vodo. Največkrat se nahajajo v strugah rek. Poleg tega poznamo še umetne odprtine - katavatrone, ki so navpični ponori v skali, umetno razširjeni, obzidani in urejeni z mrežo proti naplavinam. Namenjeni so hitrejšemu odtakanju vode v podzemlje in preprečevanju poplav.
Poznamo tudi več vrst izvirov, kjer kraške vode pritekajo na površje. Proste izvire najdemo na kraških pobočjih nad dnom doline, kjer vode izvirajo zaradi gravitacije (izvir Boke, izvir Soče, ...). Najbolj vodnati kraški izviri so zajezeni ali kontaktni izviri. Nastanejo ob večjih zajezitvah kraškega vodonosnika ob stiku različno propustnih kamnin (izviri Ljubljanice, izvir Zelenci - Sava Dolinka, ...). Voda v vaukluških izvirih priteka iz globokih delov vodonosnika po navpičnih kanalih velikega premera (Divje jezero pri Idriji). V morjih najdemo izvire, imenovane brojnice ali vrulje, na območjih, kjer je dno morja iz apnenca in zakraselo. V preteklosti so bili taki izviri na suhem, vendar se je morska gladina tekom let dvignila in jih prekrila. Ujeti ali arteški izviri se pojavljajo tam, kjer so nad kraškimi vodonosniki nepropustne kamnine. Voda je tu pod močnim pritiskom.

Kot pomembne hidrološke objekte v kraškem vodonosniku je potrebno omeniti estavele in presihajoča jezera. Preko estavele lahko voda odteka v podzemlje ali pa izvira na površje. Nahajajo se v epifreatični coni. Ob višanju gladine podzemne vode delujejo kot izvir, ob nižanju le-te, pa kot ponor. Presihajoča jezera se nahajajo na kraških poljih. Njihovo dno sega na območje občasne freatične cone. Ko je gladina podzemne vode višja od dna kotanje, se napolnijo z vodo. Najbolj znano presihajoče jezero je Cerkniško jezero.

Sledilni poskusi, kakovost vode

Zaradi svojih specifičnih lastnosti (velika poroznost kamnine, hitro pronicanje vode v podzemlje), so kraški vodonosniki občutljivi na onesnaževanje. Samoočiščevanje je na kraških območjih manj učinkovito kot drugje. Hitra infiltracija vode v podzemlje, manjša filtracija in hitro pretakanje vode lahko prenese onesnaževalce daleč v notranjost podzemlja in od točke vnosa.

Zaradi boljšega spoznanja pretakanja vode v podzemlju kraškega vodonosnika se izvajajo sledilni poskusi z umetnimi sledili, ki niso škodljivi za okolje. S tem se običajno določi smer in hitrost podzemnega pretakanja in omeji zaledje kraških izvirov. Najpogosteje se poskuse izvaja tako, da se sledilo injicira v vodni tok, ki s površja ponika v podzemlje. Pred izvedbo sledilnega poskusa je potrebno opraviti temeljito študijo terena in njegovih lastnosti. Poskusi lahko trajajo tudi do več let, če hočemo priti do dovolj točnih rezultatov. V času izvajanja poskusa je potrebno pogostost in trajanje vzorčenja prilagajati dobljenim rezultatom analiz in razporeditvi ter intenzivnosti padavin. S sledilnimi poskusi so raziskovalci izdelali precej natančne karte kraških vodonosnikov.

Poleg sledilnih poskusov se redno meri tudi kakovost vode. Določamo jo s fizikalno - kemijskimi, bakteriološkimi in biološkimi analizami. Z omenjenimi analizami lahko raziskovalci že zelo zgodaj opazijo onesnaženje vode. Vse analize so potrebne tudi za zagotavljanje kakovostne pitne vode. Kakšna mora biti kakovost podzemne vode, je določeno na državni ravni z Uredbo o standardih kakovosti podzemne vode iz leta 2005. Poleg zgoraj omenjenih meritev, se izvajajo še meritve skupinskih parametrov onesnaženja, meritve mikroelementov in vsebnost pesticidov v vodi. Žal pa takšen osnovni monitoring, ki se izvaja največkrat 4 - krat letno, ni zadosten. Pogosto prihaja do prometnih, industrijskih in drugih nesreč, ki lahko povzročijo kratkotrajno večje onesnaženje voda. Upravljavci vodovodnih sistemov, poleg določenih državnih monitoringov, morajo opravljati še mesečne monitoringe, ki obsegajo barvo in motnost vode, pH in specifično električno prevodnost. Če pa so bili v preteklosti kateri od merjenih parametrov povečani, je potrebno izvajati tudi meritve le-teh. Navadno so to meritve organskih snovi in vsebnost kovin v vodi. Na kraškem območju je za dober monitoring vode potrebno poznati tudi dinamiko pretakanje voda v zaledju in prilagajanje programa monitoringa hidrološkim razmeram.

Na slovenskem krasu so največji onesnaževalci voda naselja (neurejena kanalizacija, odlagališča odpadkov - urejena in divja odlagališča), industrija (izpusti škodljivih snovi v okolje, odpadne vode), kmetijstvo (živalski odpadki, gnojila in zaščitna sredstva) in promet (spiranje odpadnih voda s cest, izlitja nevarnih snovi ob nesrečah).

Zaradi občutljivosti kraških vodonosnikov je potrebno primerno in previdno upravljanje, vendar so, kljub temu, še vedno nezadostno zaščiteni. Razloge lahko iščemo predvsem v pomanjkanju znanja o trajnostnem ravnanju z vodnimi viri, navzkrižja interesov uporabnikov prostora in v neučinkovitem nadzoru nad kršitelji. Kakovost kraških voda je, kljub vsem dejavnikom, razmeroma visoka. Zakon o vodah določa izdelavo vodovarstvenih območij in režimov varovanja vodnih virov. Vodovarstvena območja v zaledju vodnega vira imajo določene omejitve pri razvoju urbanizacije, urejena naj bi bila primerna komunalna ureditev po naseljih, razvijala naj bi se čista obrt in industrija, gnojila in druga sredstva v kmetijstvu naj bi se uporabljala v zmernih količinah. Žal pa so tej odloki sprejeti le na občinski ravni. Pri varovanju kraških voda v ospredje vse bolj prihaja ocenjevanje tveganja za onesnaževanje. Pri takšni oceni se upošteva naravne značilnosti vodonosnika in je neodvisno od lastnosti posameznih onesnaževal. Ključnega pomena pri oceni je še razvitost kraškega sistema, značilnosti infiltracije padavin, stopnja koncentracije vodotoka in značilnost prsti ter sedimentov na obravnavanem območju.

 

Jame (Gams, 2004, 91 - 109; Stepišnik, 2011, 65 - 91; Projekt Fabrica)

Že v prazgodovini so bile jame zanimive za človeka, saj je v njih našel ugodne pogoje za bivanje - stalna temperatura v jami in prisotnost vode. Jame so bile pomembne kot zatočišča, skrivališča in tudi kot tabori. Nekatere jame so bogate z rudnimi bogastvi. Uporabljali so jih za shranjevanje ledu - znana ledenica je pri Rodiku. Arheologi so v jamah našli različne kose orodja, stenske slikarije in druge zanimive najdbe. Jame so nekoč uporabljali tudi kot svetišča ali pa kot grobnice. Velikokrat pa so se v povezavi z jamami, v ljudski domišljiji, spletle različne zgodbice o magičnimi bitji, ki naj bi v jamah bivala.

Zanimanje za jame se je pojavilo že zgodaj. V Postojnski jami so našli podpise iz leta 1313. Od tega leta dalje se redno pojavljajo opisi jam in raziskovanje le-teh. Odkritje jamskih živali, pred tem so verjeli, da življenje v temi ni možno, je spodbudilo nov val raziskovanj. Valvazor je najverjetneje prvi opisal človeško ribico, ki so jo natančneje opisali leta 1768. V drugi polovici 19. stol. so se, zaradi gospodarskih koristi, začela ustanavljati jamarska društva. Poleg gospodarskih interesov so jame začele pridobivati ugled kot zanimive turistične točke. Jama Vilenica je bila prva turistična jama v Evropi, in to že v 17. stol. Na Krasu je v povprečju 350 jam na 1 km2. Najdaljši jamski sistem v Sloveniji je Postojnska jama, ki znaša kar 20570 km. Drugi največji jamski sistem v Sloveniji je Predjamski sistem (13092 km), tretji pa Kačna jama (12750 km). Postojnska jama je najpomembnejša turistična jama v Sloveniji, in je zelo poznana tudi po svetu. Škocjanske jame so bile leta 1986 vključene na listo naravne dediščine pri UNESCU (neokrnjene naravne značilnosti - ogromni rovi, udornice, ...).

Definicija, ki opredeljuje jamo pravi, da je to vsaka naravna votlina v kamnini, ki je prehodna človeku in je vsaj 10 m dolga ali globoka (Jamarska zveza Slovenije). Poleg te definicije poznamo še druge. Ena izmed njih pravi, da je jama odprtina v kamnini, ki jo je oblikovala voda z raztapljanjem, nadaljnjo preoblikovanje pa se je dogajalo v kombinaciji več procesov.

Jame začnejo nastajati iz razpoke v kamnini, skozi katero teče voda, ki kamnino raztaplja. Razpoke se ravno zaradi tega širijo in s tem omogočajo hitrejši pretok vode in s tem hitrejše raztapljanje. Voda s seboj nosi delce peska in proda, kar še dodatno povzroča enakomerno širjenje rovov. Hitrost širjenja rovov in s tem nastanka jamskega sistema, je približno 2 - 3 metre na 1000 let.

Vsem poznane tvorbe v jamah so kapniki. Nastanejo z izločanjem sige. Siga se lahko izloča iz kapljajoče vode, iz mezeče vode, iz vode, ki se premika po tankih kanalih ali iz stoječe vode. Hitrost izločanja sige je odvisna od hidroloških pogojev vode. Barva sige je odvisna od mineralne sestave, od različnih kovinskih nečistoč v karbonatnih kamninah, od prsti in vegetacije na površju, od podnebja in od samega jamskega okolja. Najbolj znana sigova tvorba so stalaktiti, ki rastejo iz stropa. V sredini so votli. Stalagmiti so tvorbe, ki zrastejo na tleh iz kapljajoče vode. Največkrat se nad njimi nahaja stalaktit. Navadno so večji od stalaktitov. Na sredini niso votli, plasti sige ležijo ena čez drugo. Kapniški steber (stalagmat) nastane, ko se združita stalaktit in stalagmit. Zavese se tvorijo, ko se izloča siga na previsnih stenah. Poleg teh tvorb poznamo še jamske bisere. To so koncentrične sigove tvorbe, ki nastanejo v plitvih vodnih kotanjah. Ponvice so zanimiva oblika izločanja sige. Nastanejo tam, kjer voda ploskovno teče po nagnjenem površju. Zaradi nestalnosti v hitrosti vodnega toka se oblikujejo pregrade, za katero se ujame stoječa voda.

 

Kraško površje (Stepišnik, 2011, 93 - 123; Project Fabrica)

Oblika kraškega reliefa je odvisna od vode, ki ga je tekom let preoblikovala s kemijskim raztapljanjem apnenca. Ravno zaradi teh procesov je površje kamnito in kotanjasto. Proces ploskovnega raztapljanja in zniževanja površja imenujemo kraška denudacija. Raziskovalci so prišli do zaključka, da v naših klimatskih pogojih denudacija znaša 20 - 50 m na milijon let. Voda na kraško površje prihaja s ponikalnicami in padavinami. Z neprepustnega sveta ponikalnice prinašajo velike količine vode, zato je najučinkovitejše preoblikovanje površja omejeno le na bližino ponora. Kljub enakomerno razporejenim padavinam se v denudaciji pojavljajo razlike zaradi različne topnosti kamnine in različne vsebnosti ogljikovega dioksida, ki se iz prsti izloča v vodi ob raztapljanju.

Na goli skali najdemo škavnice, ki so okrogle ali podolgovate vdolbine z ravnim dnom in izpodjedenimi stenami. Vzporedno podolgovatim vdolbinam pravimo žlebiči. Potekajo v smeri največjega naklona kamnine. Večje so škraplje, ki kamnino ločijo v manjše ali večje bloke in so nastale tako, da jih je vertikalno razširila odtekajoča padavinska voda. Griža je večje kamnito površje, ki je razdrobljeno v več manjših kamnov. Tudi pod prstjo najdemo korozijske oblike. Površina skale pod prstjo je gladka in navadno oblikovana v nenavadne oblike, vdolbke ali luknje.

Večje kraške oblike so različne vrste kotanj. Vrtača je oblika kotanje, ki na krasu prevladuje. Navadno so globoke nekje do 10 m in široke do 100 m. Domačini jim pravijo tudi doline, doli ali ograde. Njihova pobočja so običajno kamnita, na dnu pa je ilovica in prst. Navadno so obdelane in obzidane s suhim zidom. Po obliki jih lahko delimo na skledaste, lijakaste, kotlaste in vodnjakaste. Delimo jih tudi po načinu nastanka (udorne, korozijske, ...). Udornice so večje od navadne vrtače. Nastale so z rušenjem jamskih stropov do površja - udor podzemnih votlin. Na Krasu najdemo udornice, ki so globoke od 50 - 200 m, široke do približno 100 m. njihov volumen pa dosega več milijonov m3. Največ udornic najdemo okrog Škocjanskih jam, na območju med Sežano in Lipico in med Komnom in Štorjami (na t.i. matičnem Krasu).

Uvale so kotanje, ki so večje od vrtač, a manjše od kraških polj in imajo razčlenjeno dno. So plitve kotanje, njihov obod je višji, najpogosteje jih najdemo na dolomitnih tleh (npr. uvale na Nanosu). Največje kraške kotanje so kraška polja. Imajo sklenjen obod nad večinoma uravnanim obsežnim dnom in sistem kraške hidrologije. Na stiku površinske rečne mreže in kraškega reliefa, nastane kontaktni kras. Zaradi velike količine vode, ki ponikne na kraških tleh, so nastali požiralniki, ponori, posebne robne kotanje in naplavne ravnice. Posebna oblika takih dolin so slepe doline, ki se končajo pri ponoru. Največ kontaktnega krasa je v Pivški kotlini (npr. ponikanje reke Pivke pred Postojnsko jamo). Med velike površinske kraške oblike spadajo še brezstrope jame, ki so nastale predvsem zaradi kemične denudacije in udiranja stropa jame. Običajno so podolgovate in jarkom podobne plitve kotanje. V njih lahko najdemo tudi ostanke sige.

Na strmih reliefnih območjih najdemo dolga sklenjena pobočja, grape in slemena. Na manjših naklonih pobočja pa vrtače in dolce (plitve dolinice s strmimi pobočji vendar blagim naklonom).

Pomembne kraške oblike so še kraške vzpetine. To so kopasti vrhovi, stožci (kopasti vrhovi z bolj strmimi pobočji), humi (osamljeni griči sredi ravnega kraškega polja) in stolpi (značilni za tropski kras, navpična pobočja).

 

Raba tal (Project Fabrica)

Geografi opredeljujejo rabo tal kot človekovo delovanje v pokrajini v najširšem pomenu. Največkrat je prilagojena naravnim razmeram. Navadno se ugotavlja deleže ali pa razmerja med zemljiškimi kategorijami (njive, sadovnjaki, travniki in pašniki, gozdovi, vinogradi, pozidano). Takšna proučevanja pomagajo pri opredelitvi, kako ugodno je določeno območje za kmetijstvo (naravne razmere), poselitev in kažejo splošne značilnosti gospodarskega in družbenega razvoja v določeni pokrajini.

Območje krasa je v 70% poraščeno z gozdom in le 25% območja je namenjenega kmetijskim zemljiščem. Zelo opazna je meja do kjer uspeva vinska trta, ki je omejena na Kras in Vipavsko dolino. Ti dve pokrajini imata zastopane tudi druge kategorije kmetijskih zemljišč, zato je tu delež gozda podpovprečen z ostalo kraško pokrajino.

Pojav deforestacije (krčenje gozdnih površin) se je začel v ilirskih časih, zaradi pridobivanja obdelovalnih površin in pašnikov. Intenzivna paša živine v preteklosti je precej pripomogla k spreminjanju pokrajine v travišča in kamnišča. Avstrijci so bili prvi, ki so začeli s ponovnim pogozdovanjem, in sicer s črnim borom. Tako naj bi se obnovil tudi prvotni listnati gozd, kar je v današnjih časih vedno bolj opazno. V začetku 20. stol. je bil človek še posebej navezan na kmetovanje. Izraziti naravni omejitveni dejavniki, ki niso omogočali kmetovanja, so pripeljali do zmanjšanja števila prebivalstva in odseljevanje v mesta. Opuščala so se tudi prej obdelana zemljišča, ki jih je v naslednjih letih prerasel gozd. Njive na Krasu je bilo mogoče urediti le na dnu vrtač, po suhih dolinah in zakraselih ravninah. Takšne razmere so skušali ljudje izboljšati s trebljenjem kamenja s površja. Zaradi takšnih razmer je zelo opazna zemljiška razdrobljenost posestev. Tudi strojna obdelava je bila nekdaj problematična predvsem zaradi nedostopnosti terena. Po 2. sv. vojni so se razmere spremenile. Število aktivnega kmečkega prebivalstva se je manjšalo, kar je povzročalo ekstenzifikacijo rabe tal.

Na Krasu je še vedno najintenzivnejši proces ogozdovanje (širjenje gozdnih površin, zaraščanje), vendar se, predvsem zaradi uspešnega trženja terana in boljših možnosti namakanja, opaža intenzivno obnavljanje in povsem na novo urejanje vinogradov, njiv in vrtov v neposredni bližini vaških naselij.

Na Krasu je Lipica zanimiv primer razlikovanja od ostale pokrajine. V preteklosti smo o njej govorili kot o zeleni oazi sredi golega Krasa, sedaj pa je to kultivirano območje sredi zaraščajočega območja. Kmetijska in gozdna zemljišča so danes namenjena predvsem rekreaciji. Že v začetku 19. stol. je bilo območje Lipice nadpovprečno preraslo z gozdom. Ostalo so bili pašniki in le malo njiv, predvsem na dnu vrtač. Današnja raba tal nam kaže, da se je delež gozda še povečal, delež pašnikov pa se je zmanjšal. Igrišče za golf pa zavzema skoraj 6 % ozemlja.

Na Krasu so bila v preteklosti značilna strnjena, gručasta naselja. Objekti so združeni v skupine, cestno omrežje je precej razvejano in gosto. V novejšem času se opazi porast novih, pozidanih območij, kjer ni več strnjenih naselij, ampak samostojni objekti. Naselja v bližini večjih mest na Krasu, kot sta Sežana ali Trst, imajo funkcijo suburbane cone. Število prebivalstva se v teh naseljih veča. Gre za stanovanjska naselja, industrijske cone pa se širijo in razvijajo v neposredni bližini mest.

 

Energija (Project Fabrica)

Vedno višje cene energentov spodbujajo k iskanju in izkoriščanju obnovljivih virov energije. Na Krasu  med takšne vire energije prištevamo energijo biomase (les iz gozda, leseni odpadki v industriji, trava, energetske rastline, rastlinska olja) in sonca. V zadnjih letih se pojavljajo projekti izkoriščanja vetrne energije, vendar ima le-ta močne nasprotnike med krajinskimi arhitekti, ornitologi in lovci.

 

Ljudje (Project Fabrica)

Na Krasu so na prebivalstvo in poselitveno podobo vplivale naravne razmere in prometni ter geopolitični položaj. V preteklosti so bila obdobja stagniranja prebivalstva in šibek naravni prirastek. V zadnjih letih se je trend obrnil, število prebivalstva se je povečalo. Nekdanja pretežno kmečka naselja se v zadnjih leti spreminjajo predvsem v bivalna ali počitniška območja, s pretežno nekmečkim prebivalstvom.

Gostota prebivalstva na obravnavanem območju je visoka. Glede etničnega vidika je bilo v preteklosti območje slovensko. Večje spremembe so se zgodile po letu 1960, ko se je začelo priseljevanje iz drugih držav, predvsem iz nekdanje Jugoslavije. Po veroizpovedi beležimo največ rimskokatoliškega prebivalstva, nekaj pa je tudi pravoslavcev in muslimanov. Popis iz leta 2002 je pokazal skoraj 50 % delovno aktivnih prebivalcev. V zadnjem obdobju, predvsem zaradi gospodarske krize, je veliko prebivalcev izgubilo službo, s čemer se je povečala tudi stopnja nezaposlenosti v regiji.

Prebivalci so večinoma zaposleni v nekmetijskih in storitvenih dejavnostih, približno tretjina prebivalstva pa je zaposlenega v kmetijskih dejavnostih.

 

Kulturna dediščina (Project Fabrica)

Tipična kraška domačija je obzidana z zidom ali stavbami, ima vhod skozi kamnoseško oblikovan porton, kjer pridemo na borjač (dvorišče). Hiša ima debele kamnite zidove, majhna okna (da varujejo pred vetrom) in obvezno lesen gank (balkon). Nekatere domačije so imele na zunanji strani posebej grajeno kamnito kuhinjo - spahnjenco. Hiše so bile krite s skrlami. Okna in vrata na hiši so imela kamnite jerte. Kraško arhitekturo sta podrobno opisala Stanislav Renčelj in Ljubo Lah v delu Kraška hiša in arhitektura Krasa. V novejših časih se, poleg modernih novogradenj, pojavlja tudi vedno več ljudi, ki želijo stare kraške domačije obnoviti in preurediti za sodoben način življenja, vendar jih kljub temu ohraniti v čim bolj tradicionalni kraški podobi.

 

Turizem (Project Fabrica)

Jamski turizem je ena izmed najstarejših turističnih oblik. V Sloveniji smo bili med prvimi v Zahodni Evropi, ki smo imeli organiziran jamski turizem. Vilenica je bila že v 17. stol. poznana kot turistična točka. Leta 1808 so za turistični obisk uredili jamo pri Padričah. Leta 1819 so za turiste odprli Postojnsko jamo, ki velja za eno izmed največjih slovenskih znamenitosti. Jamski turizem predstavlja za jamo obremenitev, saj se z obiskom ljudi poruši naravno stanje v jami. Poleg tega tudi vsi posegi v jame ali kraške površinske oblike vplivajo na naravne procese, ki se v teh okoljih odvijajo. Za širše množice so jame zanimive zaradi estetskih, izobraževalnih, rekreacijskih, religioznih in zdravstvenih motivov. V preteklosti pa so jame za človeka predstavljale predvsem prostor za bivanje ali zatočišče, prostor za shrambo ali celo navdih.

Če hočemo jamo odpreti za turistični obisk, je prvi pogoj ta, da je prometno dostopna. Poleg tega je potrebno v celotnem jamskem kompleksu izvesti raziskave na morfološkem, geološkem, hidrološkem in speleobiološkem področju. S temi raziskavami dobimo nosilnost jame, ki nam pove kolikšno je največje število obiskovalcev, ki jih jama lahko sprejme, in ne povzroča škodljivega vpliva, oziroma trajnih posledic na jamsko okolje. Veliko število obiskovalcev v jami povzroča naraščanje koncentracije CO2, povišanje temperature in vlažnosti. Obiskovalci morajo biti v jami varni, kar je potrebno zagotoviti z ustrezno infrastrukturo. Urediti je potrebno primeren vhod v jamo, obvestilne table in smotrno postaviti luči. Paziti je potrebno, da se zavarujejo vsi zgodovinski in arheološki zapisi. Naravno stanje jame mora ostati v čim večji meri nedotaknjeno. Med negativne učinke jamskega turizma štejemo tudi lomljenje in krajo kapnikov, pisanje grafitov, fotografiranje, vnos odpadkov in odplak, itd.

Poleg jamskega turizma ponuja Kras še druge znamenitosti. Ob čudoviti naravi, ki nudi veliko možnosti rekreacije, predvsem za kolesarje in pohodnike, je na Krasu ohranjene precej kulturne dediščine, ki si jo turisti lahko ogledajo. Najzanimivejši in najbolj znani turistični točki sta Štanjel in Lipica, vendar tudi v okoliških vaseh najdemo veliko zanimivost. V okviru projekta Kras - Carso, so označili vse turistično zanimive točke na Krasu, kar predstavlja  dodatno ponudbo, saj nam omogoča videti stvari, ki bi jih drugače lahko spregledali. Kras pa ni poznan in zanimiv le zaradi narave. Tudi kraški pršut in teran ter kraška kulinarika na sploh, privabita veliko število turistov, predvsem v času, ko se po domačijah organizirajo osmice. To so gostinsko kulinarične "prireditve", kjer organizator nudi doma izdelano hrano in pijačo.

 

Človek in kras  (Project Fabrica)

Razvitost določenega območja je v precejšnji meri odvisna od geoloških danosti. Na Krasu je takšna prvina kamen, ki daje pokrajini svojstveni pečat. Kamnolomi so že v preteklosti dajali gradbeni material in nudili delo številnim ljudem.

Kamnolomi predstavljajo velik poseg v naravo, s čemer se poruši naravno ravnovesje v okolju, vplivajo na biotsko raznovrstnost, uničujejo različne geomorfne oblike in geološke zanimivosti. S posegi na površju se ogroža tudi kraško podzemlje, predvsem kraški vodonosnik, kar lahko privede do onesnaženja pitne vode. Kras je, zaradi specifičnih litoloških lastnosti precej občutljiv, zato je smiselno pridobiti smernice, ki bi ga ohranile v čim bolj naravni obliki. Nujno je upoštevati naravovarstvene zakone, ki varujejo okolje (npr. Natura 2000), s čemer preprečimo prekomerno onesnaževanje površja in jam. Pri posegih v jamski sistem je potrebno upoštevati Zakon o varstvu jam, prebivalstvo pa sistematično izobraževati in informirati o značilnostih in posebnostih kraške pokrajine.

Posegi v kraško okolje morajo biti čim manj grobi, kar naj velja tudi pri gradnji prometnic. S tem namenom se načrtujejo najboljše možne trase s predhodnimi študijami, pri katerih sodelujejo tudi krasoslovci. Ko se je čez Kras gradila primorska avtocesta, so odkrili mnogo novih jam, ki še niso bila vpisana v jamski kataster. Preučili so odkrite kraške oblike in jih večinoma tudi zavarovali. Najlepše in največje jame so, kljub temu da so pod avtocesto, še vedno dostopne z urejenimi dohodi, ki so jih uredili ob gradnji le-te.

 

 

Avtor teksta: 

Manuela Stanojevič, univ. dipl. geograf

Samostojna raziskovalka pri projektu krasnadlani.si

Viri:

Medmrežje: ZRC SAZU, Projekt FABRICA, Kras; URL = http://www.razvojkrasa.si

Gams I. (2004): Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU.

Stepišnik U. (2011): Fizična geografija krasa. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete. 

Kontakt

Facebook

MasterCard, Visa